BOŽIČ 2. del

Ko je bil datumsko zares božič, ga seveda nismo spregledali. Z Evo sva bili pri babiju in dediju, kjer je bilo treba smrekco še postavit, Eva je "praznovala" svoj tretji god, pekli smo potico, odpirali darila, ...

Nastala je tudi mini potička.
Pa zopet krašenje.
In kar je najboljše - zopet Božiček...

BOŽIČ

Kot že veste, je trenutno Andrejeva najpogostejša relacija Slovenija-Rusija. Ker v torek odpotuje in ga čez božič ne bo doma, smo se odločili, da božič pri nas za en teden prestavimo. To bi naj bil družinski praznik in ker 24. in 25. ne bomo popolni, bomo praznovali pač 18. in 19.

Kot je že utečena praksa, smo na božično večerjo povabili babija in dedija, sledila je postavitev in krašenje smrečice, ki je bila letos v stilu Rusije ;-)

Obvezni na zdravje (ena ima borovničev sok, da ne bo pomote).
Veselo na delo...
Okraski iz Rusije...
Še pika na i --> špica in plišasti božiček, ki je vsako leto na naši smrečici.

Ne boste verjeli. Božiček nas je ponoči vseeno obiskal.


Sledila je igra...

IZLET V MARIBOR

Toliko je govorjenja o okrašeni Ljubljani...mi smo se odpravili pogledat Maribor. Dan, oziroma vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, saj je bilo zelooo mrzlo. Do mesta smo se zapeljali, se nič sprehodili, da ne bi staknili prehlada in se odšli pogret v nakupovalni center, ki je zunaj kar žarel od razsvetljave. V notranjosti pa tudi ni manjkalo okrasja. Evi so očke kar švigale sem in tja. Toplemu napitku je sledil sprehod po centru (na žalost- ponavadi smo bolj pristaši sprehodov v naravi).

Iz mostu...

Ču-ču...

Še bunde ni bilo časa dat dol.

Neskončno zanimivo.

BOŽIČEK V ŽALCU

Malo prej, pa nič zato. V vrtcu pri Evi so imeli reklamne lističe za prireditve, ki se bodo v tednu pred božičem odvijale za otroke in starše. Poleg ogleda ene izmed lutkovnih predstav, smo odšli na Glavni Trg počakat prihod Božička. Tam so bili že vsi božičkovi pomočniki, ki so delili sveže rogljičke, mandarine, jabolka in nekaj malega sladkarij. Naenkrat pa smo zagledali okrašeno kočijo, na kateri se je pripeljal Božiček. Zapeli smo nekaj zimskih pesmic, prižgali so lučke na veliki smreki, poglodali smo rogljičke in se odpravili v upanju, da nas Božiček čez čas obišče tudi doma.

Pred Božičkovo kočijo.

Eden od Božičkovih pomočnikov...

Dobri mož.

Srečno!

V TRETJE GRE RADO...

...pa še res je. Tretjič je Evo v njeni "karieri" obiskal sv.Miklavž. Vsako leto se ga je bolj zavedala in ga pričakovala. Tako kot lani, je tudi letos že kar v novembru poslal vabilo, naj se 5.12.2009 s spremstvom oglasi v cerkvi v Galiciji. Komaj smo čakali in dočakali. Kot sem že v prejšnji objavi omenila, smo bili nekaj dni nazaj zelo bolani in upali smo, da se zdravstveno stanje izboljša, da ne bomo zamudili miklavževanja. In se je, hvala bogu.

Težko pričakovani Miklavž in malo manj njegovo spremstvo.

Takole smo čakali in se "gnečili", da smo prišli do darila.

Na hitrico fotkanje s parkeljčkom...

Pridna sta bila tudo Klara in Kristjan. Ustavili smo se pri sosedih, da so "trio adio" skupaj prebrskali vrečko. Še sreča, da je dal Miklavž zraven tudi kiiisli bonbon...;-))

Vsa vesela prišla domov...

Ponoči je bil na obisku še enkrat...

In zjutraj še eno veselje. Juhuhu...

Prinesel je zelo zaželenega kužka...

PREDČASNI MIKLAVŽ...

...ja, k nam je že prišel. Pravzaprav se je dedi predčasno oglasil pri njem in za Evo pripeljal darilo, ki si ga je nenormalno želela. Želja ji je bila uslišana tudi zato, ker ji seveda želimo ustreči v vsem, saj se te dni zelo borimo proti njeni povišani temperaturi in ostalim bolezenskim nevšečnostim. Drugič v slabih dveh letih in pol je tako zbolela.

Upam, da kmalu mine in da bo darilo kaj hitro uporabila zunaj.

Kljub slabotnosti je pomagala pri razstavljanju...

...in potem pri sestavljanju.

Juhej, gremo dirkat.

VEČERNA NEGA...

ŠPORTNI DAN

Danes smo si vsi trije popestrili petkovo popoldne. Še bolj zabavno je bilo zato, ker je bila vsa zadeva nenačrtovana. Z Andrejem sva malo prej "pobegnila" iz službe in oba odšla v vrtec po Evo. Od tam smo odšli v avtopralnico in ko smo čakali na avto, smo opazovali vlake, ker je blizu železniška postaja. Rodila se je ideja. Kaj, ko bi se z vlakom peljali v Celje in z avtobusom nazaj v Žalec? Zakaj ne? In res. Ko je bil avto gotov, smo se zapeljali na železniško postajo in ugotovili, da je vlak ravno odpeljal. Odpeljali smo se na avtobusno postajo in ugotovili, da avtobus v Celje odpelje čez 5 min. Kupili smo vozovnici in se "vkrcali" na zadnje sedeže. Mmm kako zanimivo. Eva je ves čas kazala zobe (beri smejala).


Ko smo se pripeljali v Celje smo se sprehodili do železniške postaje, a smo ugotovili da je en vlak ravno odpeljal, naslednji pa je šele ob 19:30. Torej se bomo tudi nazaj domov peljali z avtobusom, ki pelje vsako uro.
Imeli smo še dovolj časa, da smo skočili v McDonald´s na krompirčke in nagece.

S polnimi trebuščki čakali na postaji.

Ni je čez nočno vožnjo ;-)))

Ekola. Ne moreš verjet kako lahko otroka razveseliš z eno običajno avtobusasto vožnjo. Vsi trije smo se imeli fino fajn in še bomo ponovili - z vlakom.

27 IN 28 MESECEV...

...bom združila, ker mi je objava za 27 mesecev ušla. Zakaj že? Čas, čas, čas, volja...sami izgovori. Hja. Dogaja. Včasih bolj, včasih manj. Eva še vedno hodi v vrtec (če je le pri zdravju) in moram reči, da zelo malo manjka. Včasih je doma tudi kar tako, ko ji malo bolj curlja iz nosa in kdaj pa kdaj zakašlja, ker pač imamo možnost, da gre v wellness center (beri k babiju in dediju). Prejšnji mesec sem bila tudi prvič na govorilnih urah in vzgojiteljica Alenka je povedala, da je pridna, živahna, navihana deklica, ki včasih rada ponagaja in komu vzame ali ne da kakšne igrače. Čudno, ker doma sploh ni taka. Hehe, če verjamete. Pravijo, da jo velikokrat tretirajo za starejšo, ker je baje kar velika in predvsem zato, ker tako lepo govori. Baje ves čas čveka, včasih kar nekaj v tri dni. V vrtcu so na tekočem o zadevah, ki se dogajajo doma. Juhuhu. Še sreča, da se nikoli ne kregamo ali tepemo...Torej, imamo se lepo, radi se potepamo, cartamo, beremo knjige, rišemo, gledamo risanke (Bacek Jon, Nodi, Kekec, Mojster Miha...), kuhamo, se gremo paciente in zdravnika, mečkamo plastelin, sestavljamo garaže in visoke stolpe, delamo frizure in še in še...

Predvsem pa se Evi vse pogosteje smejimo njenim izjavam, ki so včasih res unikatne. Nekaj jih bom zapisala, sicer pa imam namen zadevšne beležit in eno objavo nameniti prav izjavam.

Zadnjič stoji pred polico, na kateri je polno takšne in drugačne ropotije, med drugim tudi mini okrasni lonček, v katerem je neko umetno cvetje. In prav tega si je zaželela. Rekla je:"A mi date prosim tte rože?" Lonček drži v roki, zre nekam v daljavo in tipa cvetove:"Encijan, arnika, pa murke. Mmm, kako lepo diše." Mi jo debelo gledamo in seveda planemo v smeh. To je odlomek iz filma Kekec, ko Kekec slepi Mojci podari šopek cvetja.

Eno jutro pride babi po njo, ker ni šla v vrtec. Sedi na školjki in nekaj tuhta. Iz polnega reče babiju:"Veš babi, smo bli zadnjič v šopingu." Pa babi vpraša kje točno. Eva:" Bli smo v Imperšpantu (beri Interšparu)."

Andrej se je odpravljal ven nekaj pospravljat in ker je zunaj zelo pihal veter, Evi nisem dovolila zraven. Odkar se je ati vrnil iz Rusije, pa je Eva njegova senca in ker ni želel, da bi ati odšel ven, se je v trenutku spomnila:" Ati, ne hodi ven. Zunaj je mrzlo, se boš prehladil, pa boš moral k zdravniku it po injekcijo."

Kot sem že omenila, zelo rada kuha in nama pripravlja obroke. Andreju v roke prinese krožnik z žlico in še odhiti v kuhinjo po kozarec pjače (kot ona poimenuje napitek). Med vrati se ozre nazaj in mu smrtno resno reče:"Kar jej ati, vse pojej, da boš vlki zrastu, da boš šel v šolo."

Vsak dan smo deležni podobnih izjav, ki se jim lahko nasmejimo...
Sicer pa:

• koliko je velika ne vemo točno (oblačila, ki jih trenutno nosi so št. 92),
• tehta slabih 12 kg,
  
• v ustih ima 18 celih zob (trenutno ji ven bode spodnja leva petica, torej 19. zobek),
• pleničko ima samo še ponoči (pove za lulanje in kakanje),
• ne mara česanja (spet bomo šli k frizerju, ki se ga veseli zaradi barvastih pramenov),
• ...

Cartanje, lupčkanje, mučkanje, spanje pri atiju je še vedno, itak đabest. Njegova 4-tedenska odsotnost je stvar samo še ojačala...

NOČ ČAROVNIC...

...tudi pri nas doma. Recimo. Simbolično.

Doma se je našla še ena buča in midve sva se lotili dela.
Bučo sva hranili za danes tudi zato, ker sva mislili, da bomo zadevo speljali že vsi trije, a sva na žalost še vedno brez atija, ki se službeno še vedno mudi v mrzli, zasneženi Rusiji.
Škoda...

Zaščitili sva tla, očistili bučo (ker je bila še malo blatna), zavihali rokave in začeli z igro.

Jaz sem rokovala z nožem, Eva je opravila vse ostalo.
Ko sem buči odrezala "klobuk", se je zabava začela...

Ko sem bila na vrsti za izrezovanje jaz, je Eva neznansko še pol ure po končanem delu uživala v mučkanju bučine vsebine ;-)))

Nastalo je tole (brez svečke).

S svečkami pa je takale...

Takole krasi naše okno...

NODI IN NJEGOVA DRUŠČINA

Planet Tuš je praznoval in seveda pomislil tudi na svoje najmlajše obiskovalce.
V goste je povabil priljubljenega Nodija in njegove prijatelje.
Seveda se je pripeljal s svojim avtkom, ki so ga otroci lahko preizkusili.
Bilo je veselo, zanimivo, razigrano...

Uhač, opica Marza, policaj Pisk in poredni škrat Din so otroke poprosili naj jim pomagajo poklicati Nodija. Naloga ni bila zahtevna in otroci so na glas klicali ...

...in doklicali.

Takole sta z atijem prisluhnila Uhaču in opici Marti.

Zanimiv dogodek. Nismo in nismo prišli na vrsto, da bi se slikali z Nodijem, zato smo se sprehodili po Planetu Tuš in mimogrede posedeli na eni izmed klopic. Eva je lizala kisli bonbon in opazovala mimoidoče. Naenkrat se pojavi Nodi, ki sede poleg nje in jo objame čez ramena. Nič kaj je ni presenetil, saj je mirno sedela in mu začela razlagat, da ima kisli bonbon. Na hitro sem iz torbe potegnila fotoaparat in ju slikala.

Sodelovala je v Nodijevi delavnici (kakšne tri minutke).

Tudi policaj Pisk je imel policijsko postajo...

Ker ni prišla na vrsto, da bi se peljala z Nodijevim avtkom, smo se znašli drugače.
Pridružil se ji je nek vrstnik...