Po treh letih in dveh mesecih smo postali štiričlanska še bolj srečna družina.
4.9. se je ob 22h in 19min rodil naš korenjak - Matevž.
Mislim, da ga je najbolj težko pričakovala Eva. Ko smo ji povedali, da v mojem "trebuščku" raste dojenček, ji seveda ni bilo čisto jasno kaj to pomeni. O tem smo se veliiiiiko pogovarjali in jo 9 mesecv pripravljali na to, da bo postala starejša sestrica. Ko je Matevž postajal večji in večji in ko je bilo vse bolj očitno, se je začela z njim pogovarjat, mu dajat lupčke in se zraven čudila, kako je že velik. Ko se je bližal dan D, smo se skupaj odpravili v trgovino, kjer je izbrala dudice, pa stekleničko, pa nekaj drobnarij...Z Andrejem sva bila zelo vesela, da se tako veseli svojega bratca. Sama sem rekla, da če bo po njegovem rojstvu vsaj pol toliko navdušena, bo zadovoljivo.
Vsi pogovori in priprave na novega člana so se obrestovali, saj je po njegovem rojstvu navdušena še bolj. Za enkrat ne kaže nobenega ljubosumja, pomaga pri previjanju, kopanju, oblačenju. Najbolj je vesela kadar zajoka, da mu lahko v usta vtakne dudo in ga tako potolaži.
Torej, vse skupaj se je lepo izšlo.
Kakšna je pa moja druga porodna izkušnja? Precej boljša --> predvsem krajša ;-) Ni bilo tako super fajn, da bi si človek zaželel ponovitve. Predvideni rok poroda sem imela 5.9., torej je bil naš fant zelo točen. Ni preveč prehiteval, še boljše - ni zamujal. Začelo se je ponoči, okoli tretje ure. Nič kaj resnega ni bilo, se je pa vztrajno dogajalo, zato smo poklicali babi servis, da je bilo varstvo za Evo preskrbljeno, ni pa se mi mudilo v porodnišnico. Ko se je Eva zbudila, sta z mamico odšli, mi2 pa sva čakala. Popadki so še bili, zato sva malo čez deveto dodpoldne odpeketala proti Celju. CTG je pokazal svoje. Verjetno malo zaradi psihe, so popadki skoraj izginili. Zdravnica je bila tako prijazna, da mi je dala na voljo odhod domov in čakanje na morebitne spremembe doma. Popoldne se je zadeva ponovila. Popadki na nekje 5-10 min, čisto kulturni, kar se tiče bolečine. Ob sedmih zvečer pa je odtekla voda in spet sva se peljala proti Celju. Zdaj sem vedela, da bo treba rodit ;-) V porodno sobo sva se z Andrejem namestila ob 20h in 30min, priklopili so me na umetne popadke, ki so že kar kmalu postali zelo intenzivni, a tudi učinkoviti. Čez slabi dve uri, je ob pomoči najboljše babice Štefke (ki je pomagala na svet prijokati tudi Evi in sem bila zelooo vesela, da sem imela to srečo, da sem naletela prav na njo) na svet prijokal Matevž.
Težak 3890 g in dolg 53 cm.
Sledilo je neizmerno veselje, pošiljanje SMS-ov, prejemanje čestitk,... Po treh dneh smo odšli domov in veselje se nadaljuje. Matevž je zelo zadovoljen dojenček, ki za razliko od Eve praktično samo spi in papca pri mamici. Aja, pa zelo rad se vozi v vozičku, kar je bila pri Evi misija nemogoče ;-)
Ponosni očka!
Naš medvedek.
Vesela sestrica.
Navdušena babi in dedi.
Srečna družina.
Gremo domov.
Zadovoljen v domačem okolju.
Njun prvi stik je bil pa takle:
Mislim, da ga je najbolj težko pričakovala Eva. Ko smo ji povedali, da v mojem "trebuščku" raste dojenček, ji seveda ni bilo čisto jasno kaj to pomeni. O tem smo se veliiiiiko pogovarjali in jo 9 mesecv pripravljali na to, da bo postala starejša sestrica. Ko je Matevž postajal večji in večji in ko je bilo vse bolj očitno, se je začela z njim pogovarjat, mu dajat lupčke in se zraven čudila, kako je že velik. Ko se je bližal dan D, smo se skupaj odpravili v trgovino, kjer je izbrala dudice, pa stekleničko, pa nekaj drobnarij...Z Andrejem sva bila zelo vesela, da se tako veseli svojega bratca. Sama sem rekla, da če bo po njegovem rojstvu vsaj pol toliko navdušena, bo zadovoljivo.
Vsi pogovori in priprave na novega člana so se obrestovali, saj je po njegovem rojstvu navdušena še bolj. Za enkrat ne kaže nobenega ljubosumja, pomaga pri previjanju, kopanju, oblačenju. Najbolj je vesela kadar zajoka, da mu lahko v usta vtakne dudo in ga tako potolaži.
Torej, vse skupaj se je lepo izšlo.
Kakšna je pa moja druga porodna izkušnja? Precej boljša --> predvsem krajša ;-) Ni bilo tako super fajn, da bi si človek zaželel ponovitve. Predvideni rok poroda sem imela 5.9., torej je bil naš fant zelo točen. Ni preveč prehiteval, še boljše - ni zamujal. Začelo se je ponoči, okoli tretje ure. Nič kaj resnega ni bilo, se je pa vztrajno dogajalo, zato smo poklicali babi servis, da je bilo varstvo za Evo preskrbljeno, ni pa se mi mudilo v porodnišnico. Ko se je Eva zbudila, sta z mamico odšli, mi2 pa sva čakala. Popadki so še bili, zato sva malo čez deveto dodpoldne odpeketala proti Celju. CTG je pokazal svoje. Verjetno malo zaradi psihe, so popadki skoraj izginili. Zdravnica je bila tako prijazna, da mi je dala na voljo odhod domov in čakanje na morebitne spremembe doma. Popoldne se je zadeva ponovila. Popadki na nekje 5-10 min, čisto kulturni, kar se tiče bolečine. Ob sedmih zvečer pa je odtekla voda in spet sva se peljala proti Celju. Zdaj sem vedela, da bo treba rodit ;-) V porodno sobo sva se z Andrejem namestila ob 20h in 30min, priklopili so me na umetne popadke, ki so že kar kmalu postali zelo intenzivni, a tudi učinkoviti. Čez slabi dve uri, je ob pomoči najboljše babice Štefke (ki je pomagala na svet prijokati tudi Evi in sem bila zelooo vesela, da sem imela to srečo, da sem naletela prav na njo) na svet prijokal Matevž.
Težak 3890 g in dolg 53 cm.
Sledilo je neizmerno veselje, pošiljanje SMS-ov, prejemanje čestitk,... Po treh dneh smo odšli domov in veselje se nadaljuje. Matevž je zelo zadovoljen dojenček, ki za razliko od Eve praktično samo spi in papca pri mamici. Aja, pa zelo rad se vozi v vozičku, kar je bila pri Evi misija nemogoče ;-)
Ponosni očka!
Naš medvedek.
Vesela sestrica.
Navdušena babi in dedi.
Srečna družina.
Gremo domov.
Zadovoljen v domačem okolju.Njun prvi stik je bil pa takle:
