GRADOVI KRALJA MATJAŽA 2010

Vsako leto sva se in kasneje smo se odpravljali proti Koroški, da bi si ogledali nastajanje čudovitih gradov iz snega, a nam odpraviti se ni uspelo. Letos pa smo "podvig" načrtovali že prej. Skrbelo nas je samo, če bo Andrej doma (in ne v Rusiji), če nam bo zdravje služilo, če bo vreme ugodno,...

Tisto soboto, ko so gradovi nastajali je bilo zelo zimsko vreme in zaradi močnega sneženja se nismo odpravili na pot. Smo pa radovednost pasili na licu mesta teden dni kasneje.
Po zajtrku smo se napokali v avto, eno zapeli, se zabavali in smejali med vožnjo in končno zagledali snežene krasote. Nekaj jih je res načel dež, ki je bil ves teden na programu, a se jih je vseeno splačalo pogledat...


Kekčeva domačija...

Planica ...(tobogan).

Kralj Matjaž s svojo Alenčico...

Nasvidenje še sigurno kdaj...
Pot nazaj je po kosilu in toplem čaju minila kot bi mignil,
saj sva z Evo za prvim ovinkom že spali kot polha...

PUSTNI UTRINKI...

Pust sicer ni moj ljubi dan, ker ne maram preveč šemljenja in mazanja in vsega kar spada zraven (no, krofi niso tako slabi), a bi bilo zelo egoistično, če bi zaradi sebe veselje do običaja vzela otroku. Kostum smo imeli letos prpravljen že zelo kmalu, saj je mislim da januarja Andrej klical iz Rusije, da je v enki trgovini, kjer imajo pustnih kostumav za otroke mali miljon in da se ne more odločiti kakšnega naj kupi. Pa sva se odločila za ježka in tigra. Eva se je kasneje odločila za tigra in bila je prav ljubka. V vrtcu se je z veseljem uredila in se veselila s svojimi prijatelji. Popoldne pa smo se seveda šli pokazat ka babiju in dediju, kjer sta jo že čakala Kristjan in Klara. Celi navdušeni so se odpravili po vasi od hiše do hiše in si polnili žepe s sladkarijami in everčki.

Pripravljena za PUSTA HRUSTA...

Tule je bilo: "No, gremo še kam!"

Smo cartkani, kaj?

Pa še trojica...

In še ena trojica...

Pa še ena ljubka mačja dvojica...

ZIMSKE IGRE

Zima nam je letos namenila ogromno snega in tako možnost snežnih radosti. Vsak vikend smo uživali dokler nas ni pregnal mrak. Greli smo se s kuhančkom in toplim čajem.

Ni ga čez komot...

Želja po "samostojnem" smučanju je bila večja kot strah pred padci...

Najboljše pa se je peljati z atijem.

Še sreča, da ni treba peš v hrib.

Srečno prispela v cilj...