Zopet je bila priložnost, da sem Evo peljala v vrtec. Tiste tri dni med prvomajsimi prazniki sem imela dopust in ker je Andrej z največjo vnemo pisal diplomsko nalogo (sedaj že ureja detajle), je potreboval mir. Ko smo se zbudili smo pojedli zajtrk, se malo pocartali in napokali sva se v avto. Bija proti Celju. Ženske so že čakale. Ko sva stopili v igralnico, je Eva spustila mojo roko in oddirjala med otroke. Ko bi jo le potem, ko bo šlo zares, takole "odneslo". Pa poglejte:
To je že bilo tekanje, dirkanje, guganje v telovadnici.
Kot bi trenil je bila pri vrhu. Za trenutek mi je obstalo srce.
To je Filip iz moje skupine, ki je ves čas hodil za Evo (najbrž prve simpatije).Cmoook je bil sicer bolj enostranski (najbrž zato, ker sem bila zraven ;-)))
Brez glasbe ne gre. Opazite kaj podobnosti med Evo in Julijo? V živo sta si sicer še bolj podobni.
Tole je zgodba. Iz telovadnice je sodelavka z najnajmlajšimi odšla v igralnico, ker so bili že precej utrujeni in so šli nekaj minut prej h kosilu. Eva se jim je tebi nič meni nič pridružila in mimo mene pridno odšla. Za hec sem jo pustila. Najprej je sodelavki pomagala na ležalnike naložiti odeje in nato sedla k mizi in čakala na kosilo.
Pred sebe je dobila bučkino kremno juho, karšne še nikoli ni jedla in brez pardona je prijela za žlico in začela s srkanjem. Nisem mogla verjet (glede na to kak jedec je). Baje je samo enkrat vprašala kje je mami, pa so ji povedali, da nekje nekaj pišem in se je z odgovorom zadovoljila. Po kosilu jo je sodelavka pripeljala k meni in hitela mi je pripovedovat, da je jedla juhico. Ne boste verjeli, potem je želela tudi ona na ležalnik. Komaj sem jo spravila domov.Upam, da bo tudi potem tako, ko bo šlo zares.
