22 MESECEV

Uuuu, kakšna številka. Datum 11, starost 22. Danes sicer mesecev. Čez dvajset let in dva meseca, ko bo praznovala 22. rojstni dan, se bodo številke ponovile.

Hja, kaj naj rečem. Iz dneva v dan se spreminja.

• Miga in govori brez prestanka. Še v spanju velikokrat kaj pove, v postelji se pa itak obrača kot kazalec na uri.
• Trenutno je njena najljubša jed domača goveja juhca z rezanci, napitek pa absolutno voda ali nesladkan zeliščni čaj.
• Obožuje trampolin, v katerem dirka in skače do onemoglosti.
  
• Ko se pogovarja so nas sama ušesa.

Npr.

1. V rokah je imela lonček z vodo. Šla je do rože, ki jo vsak dan zaliva in rekla: "Si kaj žejna rožica? Boš pila vodo al´ čaj?"
2. Dediju reče, da je žejna. Ko jo vpraša kaj bo pila, ona odgovori: "Pilotskega." (zelo pohvalno, kajne?).
3. Ko vidi koga, ki gre po stopnicah ga opozori: "Pazi! Čist počas, da ne padeš!"
4. ...

• Včasih se ji posreči, da na pol izgovori črko R.
• Dude so še vedno njene "kolegice".
• Obožuje CD s pesmicami Romane Kranjčan. Pozna skoraj vsa besedila. Ko nam jo rata posnet, vam pokažemo (ko zagleda fotoaparat neha prepevat).
• Pri kopanju smo ugotovili, da ji je zelo všeč, če se potopi pod vodo.
• Najljubši prostor za spanje je velika postelja. Stisne se k meni ali Andreju v "žličko" in sladko zaspi.
• Pravljice, ki jim rada prisluhne pred spanjem so Rdeča Kapica, Piščanček Pik in Mojca Pokrajculja.
• Zajtrk in večerja sta še vedno čokolino.
• Je otrok, ki je najbolj srečen, če je lahko od zore do mraka zunaj in obkrožen z ljudmi.
• Vsaj enkrat na dan pride k njej na obisk teta Trma (največkrat pri preoblačenju).
• Ne boste verjeli, toda zna preštet do deset.
  

Opravljanje osebnih potreb pa izgleda takole:

Po opravljeni veliki potrebi vzameš rolico papirja v roke,

odtrgaš papir in rolico vrneš na svoje mesto.

Prišneš z brisanjem.

Pridna, kajne?

V VRTCU

Zopet je bila priložnost, da sem Evo peljala v vrtec. Tiste tri dni med prvomajsimi prazniki sem imela dopust in ker je Andrej z največjo vnemo pisal diplomsko nalogo (sedaj že ureja detajle), je potreboval mir. Ko smo se zbudili smo pojedli zajtrk, se malo pocartali in napokali sva se v avto. Bija proti Celju. Ženske so že čakale. Ko sva stopili v igralnico, je Eva spustila mojo roko in oddirjala med otroke. Ko bi jo le potem, ko bo šlo zares, takole "odneslo". Pa poglejte:

To je že bilo tekanje, dirkanje, guganje v telovadnici.

Kot bi trenil je bila pri vrhu. Za trenutek mi je obstalo srce.

To je Filip iz moje skupine, ki je ves čas hodil za Evo (najbrž prve simpatije).
Cmoook je bil sicer bolj enostranski (najbrž zato, ker sem bila zraven ;-)))

Brez glasbe ne gre. Opazite kaj podobnosti med Evo in Julijo? V živo sta si sicer še bolj podobni.

Tole je zgodba. Iz telovadnice je sodelavka z najnajmlajšimi odšla v igralnico, ker so bili že precej utrujeni in so šli nekaj minut prej h kosilu. Eva se jim je tebi nič meni nič pridružila in mimo mene pridno odšla. Za hec sem jo pustila. Najprej je sodelavki pomagala na ležalnike naložiti odeje in nato sedla k mizi in čakala na kosilo.

Pred sebe je dobila bučkino kremno juho, karšne še nikoli ni jedla in brez pardona je prijela za žlico in začela s srkanjem. Nisem mogla verjet (glede na to kak jedec je). Baje je samo enkrat vprašala kje je mami, pa so ji povedali, da nekje nekaj pišem in se je z odgovorom zadovoljila. Po kosilu jo je sodelavka pripeljala k meni in hitela mi je pripovedovat, da je jedla juhico. Ne boste verjeli, potem je želela tudi ona na ležalnik. Komaj sem jo spravila domov.
Upam, da bo tudi potem tako, ko bo šlo zares.

MARTINČKANJE...

...na dedijevem ležalniku je mmmm, prava uživancija.

Če te postrežejo še s kapljico osvežilnega, toliko boljše.