VRTIČKARJI...

Začelo se je novo šolsko leto, za nas in mnoge druge. Tokrat gre zares. Eva je začela hoditi v vrtec. Na mojo srečo, ker imam tako službo, da sem sprejela 14 novih vrtičkarjev, je Evo uvajal ati. Svoje delo je zelo dobro opravil, saj gre Eva (za enkrat) zelo rada v vrtec. Upam, da se bo navdušenje nadaljevalo in da ne bo nikoli treba brisat solzic. V torek, 1.9. sta tam preživela dobro uro. Ker imajo v tem vrtcu prakso uvajalnih uric pred 1. septembrom, ji je bilo okolje že znano, zato je hrabro vstopila v igralnico, Andreju rekla adijo in se začela igrati. Počakal jo je v garderobi. Drug dan je tam ostala že do kosila, ki ga je, na naše presenečenje, celo jedla. Tretji dan smo poskusili z ritualom spanja po kosilu, vendar je mami prehitro prišla in prekinila uspavanje, ki je bilo že zelo uspešno. V petek pa je Eva že cel dan brez problema preživela v vrtcu, tam je tudi spala. Vzgojiteljici Alenka in Jasmina sta povedali, da je zelo živahna, razigrana, prilagodljiva in da nas prav nič ne pogreša. Za enkrat.

Kot sem že rekla, srčno upam, da tako tudi ostane.
Naj ji bo v vrtcu prijetno, zabavno, nepozabno, sproščeno, varno...

CELJSKA KOČA

Krasno dopoldne. Še vedno je sijalo sonce, čeprav je bilo napovedano poslabšanje vremena.

Odločili smo se, da izkoristimo sobotno dopoldne za krajši izlet.
Odpravili smo se proti Celju in jo mahnili na Celjsko kočo.
Ne, nismo bili tako pridni in avto pustili čisto spodaj. Nekje na sredi poti pa res.
Eva si je neznansko želela, da bi se peljala v vozičku (to se ni nikoli zgodilo),
zato smo ga imeli za vsak slučaj v prtljažniku in želja je res ni minila.

Redkokdaj se je peljala z vozičkom, zato je bilo to treba poslikat ;-)))
Preizkusila je vsa igrala. Dolgo že nismo bili na Celjski,
zato naju je urejenost in ponudba zares presenetila.

Tudi živalic jim ne manjka...

Bobkart je pa itak taboljš.
Najprej ga je preizkusil Andrej sam in si dal malo duška.

Potem je na vrsto prišla tudi neučakana Eva.

Adrenalin, to je nekaj za njo.

Ko sta prispela, so se na nebu že kopičili temni oblaki in napovedovali nekaj mokrega. Bobkart so zaprli, ker je menda blazno nevaren, če je steza mokra, mi pa smo jo ucvrli proti pokritemu prevoznemu sredstvu. Ko smo se že peljali, se je ulilo in ni nehalo...

PAG 2009 (15.8. - 25.8.), Stara Novalja

Mmm, čudovit oddih. Ravno prav dolg, ravno prav zabaven, ravno prav vroč...

Mogoče bi lahko bil Pag malo bližje domu, glede na to, da je Evi kar hitro slabo in da je reva vse do cilja (na našo in predvsem njeno srečo) zavračala hrano in pila samo vodo. Pa še to je v treh rundah izbruhala. Ampak tudi to smo preživeli.
Skratka, imeli smo se fajn, družba je bila fina (mi 3je, babi in čez nekaj dni še dedi ter Boštjan).
Slike pa naj povedo svoje:

Ko sem jo vzela iz tople postelje, se je prebudila in na uho sem ji šepnila, da lahko nazaj zaspi in da se peljemo na morje. Neštetokrat je napol speča ponovila :"Na morje gremo. Bom plavala. Me bo ati vrgel v vodo, pa bojo vse ribe zbežale." Na avtocesti pa jo je zmanjkalo.

Po (mislim da) petih urah smo prispeli do trajekta.
Do vkrcanja se je vila dolga kolona, ki se je prav hitro krajšala.

Ko smo prispeli, smo se najprej razkomotili, kulturno odspali dve kitici, se najedli in seveda popedenali za na plažo. Nekaterim se je že prav mudilo ;-)))

Naš teritorij, kjer ni bilo nikoli vrveža.

Pogled na drugo stran pomola.

Utrinek dogajanja v vodi. Babi pa neumorno plava...

Voda utrudi še tako aktivne...

Fantje so si dopoldneve popestrili z ribolovom.

Eva pa je pazila na ulov.

Ribic se je nabralo za eno kosilo...

"Lepše", oziroma bolj dobre so zgledale pečene.

Najbolj neučakana...
Res so bile zelo okusne.

Po kosilu paše počitek (napeta pravljica in risanke).


Obvezen večerni izlet v mesto Novalja in sladkanje s sladoledom (beri: mazanje).

Najboljše pravljice za lahko noč je pripovedoval Boštjan.