MOJSTRI PRI HIŠI

Zakaj že?

Zato, ker smo si zadali še en projekt in sicer ureditev mansardnih prostorov.
Projekt je bil v prvi vrsti en veeelik finančni zalogaj. A kaj čmo, tako pač je.
Vse skupaj se je začelo meseca marca, ko je bilo treba preurediti streho.
Da smo pridobili več prostora, je bilo potrebno na drugi strani strehe napraviti "kukrl" (baje se zadevo prav poimenuje frčada).

Ko je bil že gotov, smo se spomnili na fotoaparat...

Imeli smo pomoč, ko je bilo treba vsaj malo sproti urejati okolico ;-)

Druga faza so bila tla, ki jih pravzaprav sploh ni bilo.
Tega se je lotila druga skupina mojstrov, ki je naredila tudi bistvo vsega.
Najprej je izgledalo takole:

To je pogled v bodočo spalnico.

To pa je pogled v bodočo Evino sobo, skrajno desno pa bodo stopnice.
Čedno, kajne?

In potem je stvar dobila precej boljšo podobo:

To je tisti del mansarde kjer bosta splanica in Evina soba.
Zdaj se je že smelo sprehajati po celotni površini. Aha, pa nova okna so že tudi vgrajena
in pripravljati se je začel material za konstrukcijo...

Lepo se vidi tudi strešna izolacija.

Nadaljevalo se je s konstrukcijo, vsemi instalacijami (elektrika, voda, centralna), pripravo za kopalnico (odtoki, pritoki, vgradni kotliček):

Pogled v kopalnico...

Aluminija, kablov, cevi ne manjka ;-)

Ko je bila konstrukcija gotova, so vse zapolnili z izolacijo:

Ko so bile vse špranjice zapolnjene, so začeli "šravfati" knauf plošče :


Evina soba.

Sledil je mojster za kitanje in beljenje:

Tale je že pokitana in zbeljena (bela zato, ker v tem prostoru še ni točno definirano kaj bo).

Spalnica...

Pa spet Evina soba ;-)

Sledila je montaža vtičnic in stikal, pa luči, pa manjkajo še talne obloge in vrata...
Manjkati pa ne sme tudi pohištvo:


Eva je ves čas zelo sodelovala in spremljala dogajanje.
Vse skupaj se je zelo obrestovalo...

Spalnico pa smo samo selili iz spodnjih prostorov v zgornje.

Torej, približno končni izdelek vsega je tak:

Spalnica in Matevžev kotiček.

Še pogled iz drugega kota (TV kotiček predvsem za atija).

In samo Evin kotiček:



Vmes, med vsem dogajanjem smo/so naredili še novo stopnišče, ki je nastajalo takole:

To je to.
Seveda manjka še nekaj detajlov, kot so npr. zavese ali karkoli bo že. Res pa je, da nimamo še dokončno urejene kopalnice (se mora mal everčkov nabrat), kar pa ni nobena panika. Pač uporabljamo še vedno samo tisto spodaj ;-) Druga polovica mansarde pa za enkrat še ni v uporabi. Verjetno bo to enkrat "mladinska" soba za Evo, ki bo zdajšnjo "otroško" sobo predala Matevžu. Do takrat pa imava namen ta prostor opremiti s kakšno mini sedežno, TV kotičkom in mogoče mini čajno kuhinjo (za pripravo kakšne kavice ali čaja).
Računava na to, da zadanemo na lotu ;-)))))
Slik je mnogo in še več, sicer pa vsega dogajanja ne bomo nikoli pozabili. Ves čas sem/smo upali, da nas Matevž ne bo prehitel in da nam bo uspelo zadevo speljati do konca. Vsi, vključno z našim novorojenčkom so se držali datumov in izteklo se je tako kot se je.
Skoraj mesec in pol že spimo zgoraj in Eva od prvega dne prespi vsako noč v svoji postelji. Tega sva vesela predvsem zato, ker je leto in pol spala v veliki postelji z mamico in atijem.
Tega ne "obžalujeva", ker se je blo prav fino cartat ;-)))

1. SPREHOD

Vreme nam je v septembru še dokaj naklonjeno, zato smo lahko šli na prvi malo "daljši" sprehod že kar kmalu po rojstvu Matevža. Eva se je sprehoda zelo veselila, da bo lahko potiskala voziček. Spremljal nas je prijetno topel sonček in osvežujoč zrak. Matevžu je prijalo, saj je v vozičku takoj zaspal.

Pa pojdimo na prvo resno turo ;-)

Mi...


Imeli srečo, da smo lahko konje videli čisto od blizu...

Na multifunkcijskem igrišču v Zabukovici sva se z Evo na hitro malo zaguncali...

Prva resna preizkušnja je za nami in fajn je bilo. Matevž uživa v vožnji, če je lačen ali sit, če je previt ali ne...važno, da se premika in da malo ruka ;-)

PRIHOD MATEVŽA

Po treh letih in dveh mesecih smo postali štiričlanska še bolj srečna družina.

4.9. se je ob 22h in 19min rodil naš korenjak - Matevž.
Mislim, da ga je najbolj težko pričakovala Eva. Ko smo ji povedali, da v mojem "trebuščku" raste dojenček, ji seveda ni bilo čisto jasno kaj to pomeni. O tem smo se veliiiiiko pogovarjali in jo 9 mesecv pripravljali na to, da bo postala starejša sestrica. Ko je Matevž postajal večji in večji in ko je bilo vse bolj očitno, se je začela z njim pogovarjat, mu dajat lupčke in se zraven čudila, kako je že velik. Ko se je bližal dan D, smo se skupaj odpravili v trgovino, kjer je izbrala dudice, pa stekleničko, pa nekaj drobnarij...Z Andrejem sva bila zelo vesela, da se tako veseli svojega bratca. Sama sem rekla, da če bo po njegovem rojstvu vsaj pol toliko navdušena, bo zadovoljivo.
Vsi pogovori in priprave na novega člana so se obrestovali, saj je po njegovem rojstvu navdušena še bolj. Za enkrat ne kaže nobenega ljubosumja, pomaga pri previjanju, kopanju, oblačenju. Najbolj je vesela kadar zajoka, da mu lahko v usta vtakne dudo in ga tako potolaži.
Torej, vse skupaj se je lepo izšlo.
Kakšna je pa moja druga porodna izkušnja? Precej boljša --> predvsem krajša ;-) Ni bilo tako super fajn, da bi si človek zaželel ponovitve. Predvideni rok poroda sem imela 5.9., torej je bil naš fant zelo točen. Ni preveč prehiteval, še boljše - ni zamujal. Začelo se je ponoči, okoli tretje ure. Nič kaj resnega ni bilo, se je pa vztrajno dogajalo, zato smo poklicali babi servis, da je bilo varstvo za Evo preskrbljeno, ni pa se mi mudilo v porodnišnico. Ko se je Eva zbudila, sta z mamico odšli, mi2 pa sva čakala. Popadki so še bili, zato sva malo čez deveto dodpoldne odpeketala proti Celju. CTG je pokazal svoje. Verjetno malo zaradi psihe, so popadki skoraj izginili. Zdravnica je bila tako prijazna, da mi je dala na voljo odhod domov in čakanje na morebitne spremembe doma. Popoldne se je zadeva ponovila. Popadki na nekje 5-10 min, čisto kulturni, kar se tiče bolečine. Ob sedmih zvečer pa je odtekla voda in spet sva se peljala proti Celju. Zdaj sem vedela, da bo treba rodit ;-) V porodno sobo sva se z Andrejem namestila ob 20h in 30min, priklopili so me na umetne popadke, ki so že kar kmalu postali zelo intenzivni, a tudi učinkoviti. Čez slabi dve uri, je ob pomoči najboljše babice Štefke (ki je pomagala na svet prijokati tudi Evi in sem bila zelooo vesela, da sem imela to srečo, da sem naletela prav na njo) na svet prijokal Matevž.
Težak 3890 g in dolg 53 cm.
Sledilo je neizmerno veselje, pošiljanje SMS-ov, prejemanje čestitk,... Po treh dneh smo odšli domov in veselje se nadaljuje. Matevž je zelo zadovoljen dojenček, ki za razliko od Eve praktično samo spi in papca pri mamici. Aja, pa zelo rad se vozi v vozičku, kar je bila pri Evi misija nemogoče ;-)

Ponosni očka!

Naš medvedek.

Vesela sestrica.

Navdušena babi in dedi.

Srečna družina.

Gremo domov.

Zadovoljen v domačem okolju.

Njun prvi stik je bil pa takle: