Pa smo jih dočakali. 11 mesecev namreč. Saj ne moreva verjet, da lahko rečemo, da bomo drug mesec praznovali prvi rojstni dan najine prvorojenke. Še malo, pa bo leto dni, odkar smo postali srečna družina.
Veliko se je zgodilo.
Najina Eva je še vedno naspidirana deklica. Ves čas je aktivna. Še med spanjem se po postelji vrti kot kazalec na uri. Plazi se ne, vstane samo iz sedečega položaja. Če leži, je kot invalid. Ne zna se spravit v sedeč položaj in postavit na noge. Najbrž še ni čas za to ;-) Hoja ji gre vedno bolje. Rabi samo še en prstek in pogum, da bo izpustila tudi tega. Sva jo pa ravno danes vlekla za nos in si jo "podajala" iz rok v roke. Uspelo ni je narediti tri korake, potem se je z nama vred tako navdušeno smejala, da niti slučajno ni bila več sposobna ohranjati ravnotežja.
Sicer je prava čvekulja. Ata, mama, dedi, teta - to je klasika. Pokaže kako muce pijejo mleko, kako papajo pujsi, kako se oglašajo račka, kuža, muca. Pozdravljati in poljubljati se zna tudi dobro. Pokaže kako je velika, kako je močna, kje ima kdo nos in oči. Zelo rada lista knjige, še vedno obožuje vodo.
Ko nam jo uspe malo posneti, vam vse pokažemo.
Imamo kar nekaj slikovnega gradiva, ki smo ga napravili, ko se je kaj dogajalo. Če nam le čas dopušča se gremo potepat. Slikce pripnem naknadno, ker je zdajle že res pozna ura in so moje baterije potrebne polnjenja.
